Veganski in ekološki umetniški materiali: Umetnost, ki varuje planet in naše zdravje

Veganski in ekološki umetniški materiali: Umetnost, ki varuje planet in naše zdravje

Ustvarjanje predstavlja enega ključnih elementov človekovega delovanja. Umetnost nam prinaša pomen ter namen, pomaga izraziti čustva ter nas povezati z drugimi. Vendar pa je v današnjem svetu, ki se vedno bolj zaveda vpliva človeških dejavnosti na okolje, pomembno razmisliti tudi o ogljičnem odtisu umetnosti, ki naj bi po ocenah znašal kar 70 milijonov ton na leto:

• Transport umetniških del, umetnikov, različnega osebja ter ljubiteljev umetnosti
• in poraba energije za organizacijo razstav oziroma na razstaviščih predstavljajo en aspekt (pri tem je treba navesti, da imajo tudi digitalna umetnost in spletne razstave svoj ogljični odtis, ki narašča).
• Drugi aspekt predstavlja uporaba umetniških materialov.

Tako ne preseneča, da v zadnjem času narašča zanimanje za trajnostno umetnost ter razvoj veganskih in ekoloških umetniških materialov, čemur se bomo posvetili v tem prispevku. Če spadamo med ustvarjalne navdušence, smo ponavadi bolj usmerjeni v to, kako izpopolniti določeno tehniko ali doseči želeno barvno lestvico in pri tem uporabiti materiale, ki nam bodo to najbolje omogočili. Toda če pričnemo podrobneje raziskovati, iz česa so narejene barve in čopiči ali celo papir, nas utegne njihova sestava ali način pridobivanja presenetiti. Poleg veliko sestavin živalskega izvora, ki izvirajo iz neetičnih praks, lahko nekatere vsebujejo tudi strupene snovi, ki lahko resno ogrozijo naše zdravje. Kako biti trajnostni ter etični umetnik in pri tem poskrbeti tudi za svoje zdravje, preverimo v nadaljevanju.

1. Sestava barv, pigmentov in veziv

Tradicionalne umetniške barve pogosto vključujejo snovi, kot so čebelji vosek, lanolin, školjčni pigmenti in druge živalske sestavine, zato je za tiste z veganskim oziroma etičnim življenjskim slogom to sporno. Poleg tega imajo nekatere kemične snovi v barvah ob dolgotrajni uporabi lahko negativne posledice za naše zdravje, tudi tako skrajne, kot so rakava obolenja, levkemija, nevrološke motnje in drugo. Skozi zgodovino so različni znani slikarji obolevali zaradi teh strupenih snovi: tako sta se, denimo, Michelangelo ter Van Gogh verjetno zastrupila s svinčeno belo barvo. Danes je zavedanje glede tega večje, toda kljub temu se ne moremo povsem zanašati na proizvajalce in je vselej smiselno zelo natančno preveriti proizvode, ki jih uporabljamo, vključno z opozorili na embalaži, ter poskrbeti za dobro ventilacijo.

1a. Živalske sestavine

Volovski žolč:

Volovski žolč se pogosto uporablja kot dodatek barvam in pigmentom, zlasti v tehnikah, ki zahtevajo večjo pretočnost in razpršenost barve. Na primer pri akvarelu pomaga razbiti površinsko napetost vode, kar omogoča boljši nadzor nad barvo in ustvarja bolj subtilne prehode med toni, pogosto je dodan tudi tradicionalnim gvaš barvam. Pridobljen je kot stranski produkt klavniške industrije.

Šelak:

Šelak je naravna smola, ki jo pridobivajo iz izločkov žuželk iz rodu Laccifer lacca. Ta snov se že stoletja uporablja v različnih umetniških praksah zaradi svojih edinstvenih lastnosti. Uporablja se na primer kot premaz za zaščito in obarvanje lesa, papirja, kartona ali drugih materialov, saj zagotavlja sijaj in omogoča globlje barve, kot barvni medij za risanje, slikanje ali grafiko ter tudi za zaščito, restavriranje in obnovo umetniških del in v tiskarstvu, poleg tega se nahaja tudi v večini črnil. Ker veliko žuželk pogine med nabiranjem smole, ki jo žuželke izločajo za zaščito svojih jajčec, zagovorniki živali te sestavine ne štejejo med etično pridobljene. Poleg tega pridobivanje šelaka lahko povzroči tudi negativne vplive na okolje. Uporaba kemikalij pri obdelavi šelaka in odstranjevanje odpadkov lahko onesnažujeta okolje in ogrožata ekosisteme.

Karminsko rdeča barva:

Škrlatno rdeč pigment je narejen iz iz zdrobljenih žuželk košeniljk, ki izvirajo iz Južne in Srednje Amerike. Uporablja se predvsem v akvarelih in gvašu ali kot barvilo za tekstil, živila in v kozmetiki. Potem ko so Španci odkrili to priljubljeno rdeče barvilo ljudstva Majev, je to postalo eden njihovih vodilnih izvoznih izdelkov. Gojenje in vzreja žuželk košeniljke zahteva napore, zato je v poznem 19. stoletju, ko so razvili nadomestek na osnovi nafte, industrija karmina čez noč zamrla. Nova sintetična zamenjava (Alizarin Crimson) je bila desetletja v uporabi namesto prvotnega karmina, tudi za živila, dokler se ni izkazalo, da je rakotvorna. Mnogi proizvajalci so odtlej spremenili sestavo in  večina se je vrnila k uporabi zdrobljenih košeniljk zaradi njene živahne barve, obstojnosti in netoksičnosti. Drobljenje žuželk za izdelavo barve pa je za vse, ki pazijo na etične standarde, oporečno.

Jajčna tempera:

V preteklosti so umetniki k barvnim pigmentom kot vezivo dodajali jajčni rumenjak. To je bilo v veljavi vse do okoli leta 1500, ko so v evropskem prostoru pričeli uporabljati oljne barve, vendar nekateri še vedno slikajo z jajčno tempero, bodisi zaradi študijskih razlogov ali zaradi uporabe tradicionalnih tehnik (na primer pravoslavne ikone so še vedno naslikane z njo). Uporaba jajc je, zaradi izjemno neetične jajčne industrije, sporna: od usmrtitve en dan starih piščančkov moškega spola v rezalniku, krajšanja kljunov in bivanja v prenatrpanih kletkah pod baterijami do hudih zdravstvenih težav zaradi preveč intezivnega valjenja jajc – vse to so argumenti proti njihovi uporabi.

Čebelji vosek in med:

Čebelji vosek se v umetnosti uporablja kot vezivo za slikanje s hladnim voskom in v voščenih pastelih, med pa je včasih dodan akvarelnim barvam. Pri industrijski pridelavi medu in voska umre veliko čebel oziroma so podvržene škodljivim postopkom, v zameno za med, ki so ga nabrale zase, pa jim pridelovalci dajejo nadomestke, kot je sladkor, ki jim ne nudi dovolj hranilnih snovi, zato se zmanjšuje njihova odpornost in zdravje nasploh.

Želatina:

Želatina, ki je tudi stranski produkt klavniške industrije, se uporablja kot premaz različnih vrst papirja.

Školjčne lupine:

Nekateri umetniki uporabljajo školjke ali sami meljejo školjčne lupine za izdelavo pigmenta. Vdihavanje prašnih delcev je problematično, zato moramo uporabljati masko, težava pa se skriva tudi drugje. Školjke, ki se nahajajo v vedno bolj onesnaženih morjih, lahko kopičijo strupe, kot sta svinec in arzen. To je, na primer, zelo dobro občutila na svoji koži kanadska umetnica Gillian Genser, ki je vrsto let uporabljala mlete lupine modrih školjk v svojih skulpturah, pri tem pa se je nevede zastrupljala s težkimi kovinami in zbolela. Mletih školjk ni le vdihavala, temveč se jih je tudi dotikala, zato so strupi vstopili v telo tudi preko kože. Nasploh pa je uporaba školjk, poleg tega, da so žive skuhane, oporečna:

• Nabiranje živih školjk uničuje ekosistem in lahko sproži erozijo obale,
• nabiranje praznih školjk pa ravno tako lahko škodi drugim živalim, kot so npr. raki samotarji, ki jih uporabljajo.
• S kupovanjem školjk kot spomnikov ter izdelkov iz njih morda tudi nehote podpiramo nelegalno trgovino ter dobesedno ropanje morskega dna.

Nekateri že poročajo o velikem upadu števila školjk zaradi prekomernega turizma ali uporabe v rokodelskih in umetniških izdelkih, zato dobro premislimo o naši vlogi pri tem.

1b. Strupene snovi:

Že srednjeveški evropski slikarji so uporabljali pigmente, ki so bili zelo strupeni, saj so vsebovali težke kovine. Zdravstvena tveganja, povezana s slikarstvom, so sicer poznana že več stoletij, vendar pa so nekatera dokončna spoznanja o dejanski škodljivosti prišla šele kasneje. Kljub temu so nekatere od teh strupenih snovi še vedno v uporabi tudi danes oziroma so lahko nevarni tudi sodobni pigmenti, zato moramo biti vselej previdni. Preverimo nekatere najbolj zloglasne strupene snovi, ki so vplivale na zdravje slikarjev:

Kadmij:

Kadmij je redka kovina, ki jo je leta 1817 odkril nemški kemik Friedrich Stromeyer in ki daje živahno rumeno, oranžno in rdečo barvo. Barve na kadmijevi osnovi so tudi obstojne na svetlobi. Zaradi teh lastnosti je postal priljubljen med slikarji, ki so odtlej lahko precej bolj živo upodabljali določene prizore. Toda izpostavljenost kadmiju ni brez tveganj, saj nam lahko poveča možnost za rakava obolenja ter bolezni ledvic in jeter. Vdihavanje lahko povzroči tudi številne težave z dihanjem in gripi podobno stanje, znano kot “kadmijev blues”. To sicer pretežno velja pri delu z velikimi količinami kadmija v industrijskih okoljih, vendar še vedno ni jasno, kako majhne količine vplivajo na nas.

Arzen:

V 19. stoletju je bil arzen pogosto prisoten v veliko izdelkih, od kozmetičnih izdelkov in zdravil do moke. Vendar pa je bila njegova najbolj razširjena uporaba v tapetah, saj je bilo možno z njim doseči žive barve. Kljub vse večji ozaveščenosti o nevarnih lastnostih arzena so proizvajalci v 19. stoletju še spodbujali povpraševanje po tapetah. K temu je izdatno prispeval britanski umetnik, oblikovalec in socialist William Morris, ki je zasnoval tapete, obarvane z arzenom. A ni ga gnal zgolj estetski interes: Morris je imel delnice rudarskega podjetja Devon Great Consols, ki ga je pomagal ustanoviti njegov oče in je bilo takrat največji proizvajalec arzena na svetu. In ko so sčasoma strokovnjaki ugotovili povezavo med boleznimi in smrtjo ter razkošnimi tapetami v spalnicah, je raba končno začela upadati, čeprav je še desetletja po tem arzen ostal razširjen v domovih in podjetjih.

Svinec:

Že na začetku omenjena svinčena bela barva je bila vzrok za marsikatero zdravstveno težavo znanih slikarjev, kot so npr. Michelangelo, Caravaggio, Goya in drugi, ki so sami poročali o različnih tegobah, vendar jih niso povezovali s svincem. Spoznanje o strupenosti svinca je prišlo šele mnogo kasneje. In čeprav je še vedno prisoten v nekaterih barvah, sta večja ozaveščenost in prehod na barvila, kot sta cink in titan, pomagala izboljšati varnost oljnih barv.

Med strupene spadajo npr. še formaldehid, poliestrska smola, steklena vlakna, avripigment, cinabarit, ki vsebuje živo srebro, in drugi. Pomislimo tudi na umivanje čopičev z vodo nad koritom, ko končamo s slikanjem – strupi se na ta način razširijo tudi v vodni sistem, zato je to še en argument proti uporabi tovrstnih snovi.

2. Čopiči in etična proizvodnja

2a. Živalska dlaka

Pri tradicionalni izdelavi čopičev je v uporabi različna živalska dlaka. Pridobivanje dlake za čopiče seveda največkrat pomeni usmrtitev oziroma trpljenje živali, podobno kot pri krznu, zato se moramo pri tem vprašati, ali nam več pomeni boljša tehnika ali dobrobit živali. Dlaka je lahko:

• prašičja,
• kozja,
• konjska,
• zajčja,
• veveričja,
• kamelja,
• volčja,
• sobolja,
• kunina in drugo.

Na primer čopiči za akvarel iz dlake sibirske podlasice oziroma sobolja, t.i. Kolinsky čopiči, veljajo za najdražje čopiče in dosegajo ceno več sto evrov, prvič pa so jih izdelali pri Winsor & Newton po naročilu kraljice Viktorije leta 1866, saj je kraljica želela imeti najboljši čopič za akvarelne barve. V tradicionalni kitajski in japonski kaligrafiji je v uporabi volčja dlaka, ki prihaja iz industrije krzna.

Denimo za en kilogram mungove dlake za čopiče je ubitih okoli 50 živali, pri čemer je mungo ogrožena vrsta, v ozadju izdelave čopičev iz jazbečeve dlake, ki prihaja večinoma s Kitajske, pa je ravno tako okrutna praksa. Zaradi etičnih in okoljskih pomislekov tako prihajajo v ospredje čopiči iz sintetičnih materialov, ki posnemajo lastnosti živalske dlake in so lahko povsem odlična alternativa, saj je njihova izdelava vse boljša. Poleg tega so tudi cenovno dostopnejši in manj občutljivi na vodo in kemikalije ter se lažje čistijo, zato so praktični in bodo imeli daljšo življenjsko dobo.

2b. Leseno držalo čopičev

Leseno držalo naj bo po možnosti izdelano iz lesa s FSC oznako, ki nam pove, da naj bi prihajal iz gozda, s katerim trajnostno gospodarijo.

3. Papir

Papir za akvarel je običajno obdelan z želatinastim premazom, da proizvajalci pridobijo ustrezen učinek glede vpojnosti, vendar pa je vse več znamk obdelanih tudi s sintetičnim premazom, zato se v primeru, da se želimo izogniti želatini, ki je narejena iz kože, kosti ter vezivnega tkiva živali, odločimo za slednje znamke. Podobno je tudi z nekaterimi znamkami papirja za pastelne barve ali skiciranje.

4. Platno

Platna so sicer izdelana iz bombaža ali lanu, tudi konoplje, jute in drugih surovin, zato so v osnovi lahko bolj trajnostna, preverimo pa, ali so premazana s sestavinami živalskega izvora.

5. Okvirji za slike

Preverimo tudi to, iz kakšnega lesa je izdelan okvir, čez katerega je napeto platno, oziroma okvirji nasploh (ali les prihaja iz trajnostnih virov).

Kako je lahko torej naše ustvarjanje okolju ter tudi našemu zdravju prijaznejše?

Z nekaj pravimi koraki lahko prispevamo k temu, da bo naše umetniško udejstvovanje čim bolj etično in zdravo. Nekaj predlogov je bilo podanih že v prejšnjih odstavkih, preverimo pa še nekaj drugih:

A. Barve, pigmenti in veziva: Pri izbiri barv za slikanje preverimo sestavine in prakse podjetja, ki proizvaja barve. Ali vsebujejo sestavine živalskega izvora in ali so bile testirane na živalih? Veganske barve se osredotočajo na uporabo rastlinskih, mineralnih in sintetičnih sestavin, ki ne vključujejo živalskih proizvodov:

• Rastlinski pigmenti: Rastlinski pigmenti so pridobljeni iz rastlinskih virov, kot so sadje, zelenjava, zelišča in cvetovi. Na primer, kurkumin iz kurkume ustvarja živahno rumeno barvo, antocianini iz borovnic pa dajejo modrikasto-vijolično barvo.
• Mineralni pigmenti: Mineralni pigmenti so naravni minerali, kot so železov oksid (za rdečo, rjavo in rumeno barvo) ter ultramarin (za modro barvo). Ker so nekateri minerali obilno prisotni v naravi, je njihova pridobitev manj obremenjujoča za okolje.
• Sintetične sestavine: Sintetične sestavine so ustvarjene v laboratoriju in ne vsebujejo živalskih izdelkov. Te sestavine se pogosto uporabljajo za ustvarjanje natančnih odtenkov in zagotavljajo stabilnost barve skozi čas. In tudi volovski žolč obstaja v sintetični verziji in je dober nadomestek naravnemu. Kljub temu pa moramo biti pri sintetičnih sestavinah pazljivi, saj nekateri izdelki morda niso ravno najbolj ekološka izbira.

Na splošno veliko barv za slikanje in risanje pogosto ne vsebuje živalskih sestavin ali strupenih snovi, vendar se kljub temu ne moremo povsem zanašati zgolj na občutek, temveč je ključ do prave izbire v preverjanju. V njih lahko pričakujemo naslednje:

• Akrilne barve: Večina akrilnih barv ne vsebuje živalskih sestavin, vendar jih nekatere, kot je črna, lahko, zato je vedno priporočljivo preveriti sestavine. Pri akrilnih barvah so težava lahko majhne količine amonijaka ali formaldehid v sledovih kot konzervans, poleg tega pa tudi mikroplastika v njih, saj jo z izpiranjem čopičev zanašamo v vodni sistem.
• Oljne barve: Oljne barve same po sebi ne vsebujejo živalskih sestavin, nekatere barvne zmesi pa lahko vsebujejo vosek kot vezivo.
• Akvarelne barve: Pri akvarelnih barvah lahko naletimo na nekaj živalskih sestavin, odvisno od proizvajalca. Nekatere lahko vsebujejo med, ki pomaga pri tem, da lahko barvo ponovno zmočimo, ko se je že posušila. Neredko je prisoten tudi volovski žolč, črna barva pa lahko vsebuje mlete živalske kosti.
• Gvaš barve: Tradicionalnim gvaš barvam je pogosto dodan volovski žolč.
• Barvni svinčniki: V barvnih svinčnikih je najpogostejša osnova vosek, tudi pri tistih na oljni osnovi, vendar lahko najdemo kar nekaj veganskih alternativ.

B. Embalaža: Ne samo sestavine, temveč tudi embalaža lahko vpliva na trajnost izdelka. Nekateri proizvajalci si prizadevajo zmanjšati uporabo nepotrebnih plastičnih materialov in uporabljajo reciklirano embalažo ali pa se odločajo za bolj trajnostne možnosti, ki jih je lažje reciklirati ali razgraditi. To pripomore k celoviti zeleni poti umetniških materialov od proizvodnje do končne uporabe.

C. Čiščenje čopičev: Povsem se ne bomo mogli izogniti temu, da škodljive snovi zaidejo v vodni sistem, ko bomo čistili svoje čopiče. Lahko pa zmanjšamo količino barve, ki bo tja prišla. Ključno je, da barve čim bolj spravimo v trdo obliko in jih odvržemo med trde odpadke. Lahko uporabljamo tudi sistem, kot ga priporoča umetnica Julie Caves: Najprej iz čopičev obrišimo in iztisnimo čim več barve na papir, blago ali desko. Oljne barve lahko nato očistimo s čopičev v posodi z lanenim oljem ali topilom, ta posoda pa naj ima pokrov in perforirano oblogo, da topilo uporabljamo dolgo časa in trdne snovi padejo na dno. Nadalje čopiče operimo v vodi in milu, vendar ne takoj pod pipo. Lahko si pripravimo sistem z dvema vedroma, in sicer čopiče namilimo in izperemo v enem od veder, dokler niso videti čisti, šele nato pa tudi v umivalniku, da gre zelo malo barve v odtok. Nato pokrijemo vedro s pokrovom in čez noč se bodo trdne snovi usedle na dno. Naslednji dan lahko večino vode odlijemo v drugo vedro in pustimo, da se trdne snovi na dnu prvega vedra posušijo. Če imamo dostop do travnate površine, ki ne odteka v potok, lahko skoraj čisto vodo zlijemo v travo, a tudi če jo moramo spustiti v odtok, bo veliko čistejša.

D. Preverjanje sestavin, deklaracij, certifikatov, spletnih strani podjetij ali neposreden stik z njimi nam lahko pomaga izbrati izdelke, ki ustrezajo našim etičnim vrednotam in bodo prijazni do našega zdravja. Raziskujmo proizvajalce, ki so znani po svojem trajnostnem pristopu, oziroma poiščimo tiste, ki so zavezani k uporabi recikliranih materialov, minimalizaciji ogljičnega odtisa in drugim okoljskim pobudam. Ocene drugih umetnikov nam lahko pomagajo izvedeti več o izkušnjah z določenimi veganskimi in ekološkimi pripomočki. Preberimo njihova mnenja oziroma izkušnje ter eksperimentirajmo z različnimi znamkami, da najdemo tiste, ki najbolje ustrezajo našim potrebam in slogu ustvarjanja.

E. Trajnostna mobilnost: Premislimo, kako bi lahko omejili naša potovanja, povezana z razstavami in različnimi srečanji, oziroma kako uporabljati čim več trajnostne mobilnosti.

F. Razstave: Tudi pri organizaciji razstav smo lahko bolj zeleni. Uporabimo čim več recikliranih in biorazgradljivih materialov, poskrbimo za čim manj odpadkov, obiskovalce pogostimo z ekološkimi, lokalnimi in fair trade živili, razmislimo pa tudi, kako smo lahko energetsko čim manj potratni glede elektrike in vode.

Zaključek

Čeprav nam morda ne bo vedno uspelo delovati povsem trajnostno pri našem ustvarjanju, poskusimo poskrbeti za to, da bo naš vpliv čim manjši. Veganski in ekološki ustvarjalni materiali ter razne zelene prakse predstavljajo most med ustvarjalnostjo in trajnostjo, zato pri odločitvi zanje nismo le ustvarjalci, temveč tudi zagovorniki odgovornega in etičnega odnosa do okolja ter zdravja. S prizadevanjem za uporabo materialov, ki ne vsebujejo živalskih izdelkov in spoštujejo naravo, prispevamo tudi k rasti trajnostne umetniške skupnosti. Skozi svoja dela prenašamo sporočilo o pomembnosti varovanja okolja, spodbujamo inovacije v industriji umetniških materialov ter puščamo svoj pečat tako v svojem ustvarjalnem procesu, kot tudi v ozaveščenosti.