Dobrobit papig v ujetništvu – skobčevke

Po svetu ima status hišne živali več milijonov ptic, v Evropi so med državami z najvišjim deležem na primer Italija (13.000.000), Francija (6.200.000), Nizozemska (4.490.000) in Španija (3.718.000). V te številke se uvrščajo tudi papige, ki vse pogosteje postajajo prebivalke urbanega okolja, še vedno tudi z nelegalnim odvzemom iz narave, saj priljubljenost določene vrste spodbuja prodajo na črnem trgu.

Naše stališče je blizu organizacijam, kot je Avian Welfare Coalition, ki ne podpirajo lastništva ptic v ujetništvu (razen v programih ohranjanja ranljivih in ogroženih vrst), vendar z zavedanjem, da je situacijo na tej točki težko spreobrniti, saj število ptic v ujetništvu zgolj še narašča, s tem pa se povečuje tudi možnost večjega števila osamljenih in zapuščenih ptic zaradi nepoznavanja njihovih potreb, zato je nujno izobraziti lastnike, kako čim bolje ravnati z njimi. Iz ZDA so na primer konec leta 2013 poročali o prepolnih zavetiščih za papige, še posebej nezaželene postanejo na določeni točki velike papige, ki dočakajo lahko med 50-70 let in v nepravih okoliščinah razvijejo navade, ki so moteče za lastnike, psihološke posledice za ptice pa so dolgotrajne.

Problematični so tudi pobegi in izpusti papig, tako so na primer izpuščeni aleksandri ali ovratniške papige v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in drugih evropskih državah od 70. let 20. stoletja dalje oblikovale divje kolonije, ki brez človekovega posredovanja ne bi nastale na teh območjih, zaradi izpodrivanja lokalnih vrst ptic pa je čedalje več pozivov po omejevanju njihove populacije. Da uvoz in neodgovorno lastništvo pomeni lahko tragičen konec za tako formirane skupine papig, kaže primer na Sejšelskih otokih, kjer so aleksandre v celoti iztrebili zaradi ogrožanja obstoja endemične črne papige. Katere vrste papig trenutno uspevajo na prostem po Evropi prikazuje interaktivni zemljevid: https://www.kent.ac.uk/parrotnet/map.html.

Pomembno je tudi vprašanje okoljskega odtisa, ki ga ima lastništvo hišnih živali. Čeprav ima lastništvo papig precej manjši vpliv na okolje v primerjavi z lastništvom psov in mačk, življenje ptic v urbanem okolju ravno tako zahteva določeno porabo virov za pridelavo in prevoz hrane, proizvodnjo kletk in pripomočkov, predelavo odpadkov, transport, čiščenje itd., zato je argument za ohranitev papig v njihovem naravnem okolju še toliko bolj na mestu.

Papige – prebivalke urbanih naselij

(Foto: Pixabay/PublicDomainPictures)

V nadaljevanju je predstavljena ena najbolj razširjenih hišnih živali – skobčevka, in sicer je bil članek o skobčevkah v letu 2011 pripravljen za Društvo za zaščito živali Ljubljana, zaradi sprememb spletne strani društva pa ni več na voljo, zato je v korigirani in dopolnjeni verziji objavljen tukaj, saj utegne koristiti novim lastnikom.

Svet malih skobčevk je prostran ter prepleten z drobnimi zanimivostmi, zato nas vsakodnevno lahko presenetijo z novimi spoznanji, če jim le znamo prisluhniti. Učijo nas tankočutnosti in potrpežljivosti, v zameno pa nas nagradijo s svojim živahnim, temperamentnim značajem. Prepričanje, da je skobčevka “papiga za začetnike” in da “ne gre za zahtevne domače živali”, jih pogosto postavlja v slab položaj, saj lastniki ne raziščejo in izpolnijo vseh njihovih potreb. V spodnjem sestavku se nahaja nekaj smernic za vse, ki si prizadevajo biti odgovorni lastniki ali želijo ozaveščati in pomagati tudi ostalim lastnikom. Tekst je nastal deloma na podlagi osebnih izkušenj ter ob pomoči različnih virov in je namenjen izključno hitremu informiranju glede lastništva skobčevk, vsak lastnik pa se je dolžan posvetovati in pridobiti tudi strokovno mnenje ter prebrati morebitno dodatno literaturo in presoditi, kako pravilno postopati v različnih situacijah.

1. POREKLO IN OPIS

Skobčevka je izvorno ptica avstralskih savan, kjer so življenjski pogoji povsem drugačni kot v naših domovih, zato jim stežka nudimo vse, kar potrebujejo za kvalitetno življenje, kljub vsemu pa se z malo iznajdljivosti in izobraževanjem lahko vsaj nekoliko približamo pogojem prvotnega okolja. Skobčevka je bila po več milijonih let svojega bivanja na avstralski celini udomačena v Evropi v 19. stoletju in je odtlej postajala vse pogostejša sostanovalka prebivalcev urbanih naselij, danes pa praviloma vsaka skobčevka prihaja iz vzreje in je v avstralski divjini zaščitena. Nekaj podatkov o poreklu je moč razbrati iz obročka, če ga papiga nosi, iz njega pa je razvidna država izvora, številka rejca ter starost ptice. Rejci papig se sicer združujejo v društva za vzgojo ptic, ki so v Sloveniji pod okriljem Zveze društev gojiteljev ptic Slovenije (društev je glede na podatke spletne strani zveze približno 30).

Barva perja je originalno le v odtenku svetlo zelene, z mutacijami pa so danes na voljo skobčevke z rumenim, modrim, belim perjem in podobno. Udomačene skobčevke se od tistih v divjini ločijo tudi po konstituciji, in sicer jih gojitelji delijo na tekmovalne oziroma standard, s katerimi se udeležujejo razstav, za prodajo pa so namenjene predvsem navadne skobčevke oziroma tudi standard ali pol-standard. Navadne skobčevke so manjše, standard pa imajo nekoliko daljša peresa ter bolj čokato in večjo podobo (v angleškem jeziku se izraz English Budgie uporablja za standard skobčevke, v Združenih državah pa izraz parakeet ali American Budgie pomeni navadno skobčevko). Skobčevke lahko zaznajo ultravijolične barve – barviti pas peresc, t.i. zaličnica, ter pike na ličkih imajo pod ultravijolično svetlobo fluorescentni odboj, s čimer si ptice pomagajo pri iskanju partnerja.
Spola najlažje razlikujemo po barvi voščenice oziroma »nosu«, a tudi pri tem lahko pride do zamenjave, včasih celo zaradi hormonskih zapletov ali prestajanja bolezni, ko voščenica spremeni odtenek. Odrasli samci se ponašajo z modrim odtenkom, medtem ko je pri samici opaziti več sprememb. Ko je v obdobju parjenja, postane voščenica odebeljena z rjavkasto plastjo, pod to plastjo pa se kasneje lahko razkrije svetlo moder ter sivkast odtenek in tedaj lahko napačno ocenimo spol. Mladiče prepoznamo po rožnati barvi voščenice. Spola lahko deloma ločimo tudi po vedenju, samci so praviloma bolj čebljavi in aktivnejši, nekateri so se zmožni naučiti tudi človeških besed, vendar ima vsaka skobčevka svoje posebnosti, zato nas izjeme utegnejo tudi presenetiti.
Življenjska doba skobčevke je odvisna od več dejavnikov: ob dobri oskrbi in pogojih lahko dočaka do 15 ali do 20 let, žal pa se v ujetništvu pogosto giblje med 5 do 7 let zaradi pomanjkljivega poznavanja njenih potreb in tudi slabe genetske osnove kot posledice neetične vzreje .
Starost skobčevke, ki nima obročka, najlažje določimo pri mladih pticah, in sicer sta razpoznavna znaka črtasta peresca na glavi, ki segajo do voščenice in se s starostjo odmikajo proti čelu, ter šarenica, ki se razvije do četrtega meseca.

2. NAKUP, UDOMAČITEV IN OSKRBA SKOBČEVKE

Pred nakupom ali posvojitvijo papige si moramo kot bodoči odgovorni lastniki odgovoriti na naslednja vprašanja:

● Kakšno je naše predznanje o skobčevkah in zakaj želimo imeti skobčevko za domačo žival?
● Kje bomo kupili papigo oziroma ali imamo dovolj informacij, od kod prihaja papiga?
● Kakšno okolje ji lahko nudimo?
● Kakšno je njeno zdravje?
● Koliko časa ji nameravamo posvetiti oziroma kdo v družini bo preživel največ časa s papigo?
● Koliko skrbi dnevno moramo posvetiti papigi?
● Kakšni so stroški, ki jih prinaša lastništvo skobčevke?
● Katere živali lahko sobivajo s skobčevko?
● Kdo bo skrbel za papigo v času naše odsotnosti, dopustov?
● Kako bomo ravnali v primeru, če se papige naveličamo?

2.1. Predznanje in izvor želje po lastništvu skobčevke:

Pred nakupom je priporočljivo nekoliko raziskati naše vzgibe za nakup ali posvojitev skobčevke. Nas je navdušil njen videz in bi jo želeli imeti zaradi tega v svojem domu ali vedenje, ki smo ga lahko opazovali v živalskem vrtu ali pri znancih? Jo želijo imeti naši otroci, ki so zelo vztrajni? Do kakšne mere smo pripravljeni upoštevati njene naravne nagone in potrebe? Nikoli ne kupujmo ptice v dar, saj ne poznamo želja potencialnega lastnika oziroma njegovega predznanja ter pripravljenosti posvetiti se tej ptici, ravno tako pa na nakup ne sme vplivati podzavestna želja po prisotnosti ptice kot okrasu, ki jo je sicer težko nadzorovati, a se skoraj vedno neugodno konča za ptico v smislu njene osamljenosti ali zavrženosti. Prihod skobčevke v naš dom naj bo povezan z željo po obogatitvi našega vsakdanjika in zavezanosti, da ji bomo poskušali nuditi najboljše možne pogoje, zato si v knjižnici predhodno izposodimo literaturo ter se poučimo o poglavitnih lastnostih skobčevke in razmislimo, če bi bila njena prisotnost kompatibilna z našim življenjskim slogom. Povprašajmo ostale lastnike skobčevk in preberimo druga mnenja na forumih, v družini pa najprej določimo skrbnika ptice (vsekakor je zaželena udeležba celotne družine). Zavedati se moramo, da si skobčevka pogosto čisti perje, ki v nekaterih obdobjih izdatno odpada, ima hitro prebavo, zato se iztrebki enako hitro nakopičijo (skobčevka se iztreblja tudi do 40-50x na dan!), in pri hranjenju z zrnjem pušča luščine tudi zunaj kletke, zato premislimo, če smo pripravljeni dnevno skrbeti za čistočo kletke in prostora ob njej. Cenovna dostopnost in razširjenost skobčevk pogosto zmanjšujeta njihov status »bolj dragocene« ptice, vendar si zaslužijo enako pozornost in naše nenehno izobraževanje z namenom zagotovitve njihove dobrobiti.

2.2. Nakup ali posvojitev skobčevke:

Kot predhodno omenjeno, prihajajo današnje skobčevke praviloma iz vzreje in ne iz divjine, zato je manj verjetno, da bomo dobili odlovljeno ptico iz narave, ki je pod zaščito, kar je lahko problematično pri nakupu nekaterih večjih papig (npr. sivi žako, ki je na CITES listi), vendar imata nakup ali posvojitev skobčevke tudi svoje zakonitosti.

Trgovine za male živali so ponavadi prva, a odsvetovana izbira za nakup skobčevke, saj morda nevede podpiramo preprodajo, toda če se vsemu nakljub odločimo za tak korak, bodimo v tem primeru čim bolj zahtevni – prodajalec naj pojasni, od kod izvira skobčevka, kakšno je njeno zdravstveno stanje, kdaj je bila nazadnje pregledana s strani veterinarja, koliko časa je že v trgovini in podobno, opazujmo pa tudi njeno vedenje v kletki, gostoto ptic glede na velikost kletke, higieno kletke ter preverimo, če je ptica obročkana, ali zahtevajmo certifikate in dokumente. Če je papiga neobročkana, morda kupujemo bolno ptico, ki je prišla iz druge države k nam pod nizko ceno, sumljivi pa so lahko tudi nesklenjeni obročki, ki jih je možno odpeti, saj so lahko nadeti že odrasli ptici in tako tudi potencialno lažni, kajti rejci praviloma obročkajo mladiče s sklenjenimi obročki, ki jih ob rasti nožic ni več možno sneti.

Prodajalec mora znati odvzeti ptico iz kletke hitro in učinkovito, saj je predolgi lov po kletki za nekatere ptice tako stresen (tako za lovljeno ptico kot za ostale ptice v kletki), da lahko poginejo ali zbolijo. Tovrsten stres morda doživljajo vsakodnevno in razvijejo močan odpor do človeških rok, kar na koncu lahko pomeni nakup bolne ptice ali ptice, ki bo potrebovala več let, da prične zaupati človeškim rokam.

Nekaj več pristnega stika utegnejo imeti s skobčevkami nekateri rejci, od katerih je možno kupiti ptice direktno in ki lahko iz prve roke pojasnijo, kako so do nakupa skrbeli za skobčevko, vendar tudi tukaj velja upoštevati določene standarde – ali so živali v primernih in čistih kletkah? V kakšnem prostoru se nahajajo? Ali imajo možnost letanja? Ali so hranjene zgolj s semensko hrano ali dobivajo tudi drugo hrano? Ali so ptice pred rejcem preplašene? Nečisti gojitveni prostori vplivajo na zdravje ptic in ravno tako kot v trgovini lahko kupimo nezdravo ptico, ki še ne kaže bolezenskih znakov, ptice, katere rejci hranijo zgolj s semensko hrano, pa se bodo morda zelo težko navadile na drugo hrano, kar kasneje tudi vpliva na njihovo zdravje, zato je izjemnega pomena, da že od malega poznajo raznoliko prehrano. Pri nekaterih rejcih je možno kupiti ročno hranjene papige, kar je vse pogosteje ena glavnih želja kupcev, torej papiga, ki zaupa človeškim rokam in se pusti božati ali nositi, vendar je z malo ali včasih tudi s precej vztrajnosti možno pridobiti zaupanje boječe papige.

Tretja možnost je posvojitev, ki je preferirana izbira v smislu zagotavljanja ustreznejšega doma nezaželenim živalim, čeprav utegnemo v tem primeru izvedeti še najmanj o poreklu in zdravstvenem stanju skobčevke, zato ni odveč pregled pri veterinarju po posvojitvi in poizvedba, zakaj jo lastnik pravzaprav oddaja.

Skobčevke na tržnici v izjemno neprimernih razmerah

(Foto: Pixabay/PublicDomainPictures)

2.3. Družba vsaj dveh ali več skobčevk:

Skobčevke, vzgojene v ujetništvu, so obdržale del nagonov, ki jih v ujetništvu pogosto ne morejo izraziti. Predvsem smo jim naredili precej škode s prepričanjem, da so v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami ptic lahko samotarke. Princip nakupa zgolj ene skobčevke ali npr. neupoštevanje potrebe po letanju, po brušenju kljuna itd. ni v skladu z bolj sodobnimi pogledi na lastništvo skobčevk. Gre za izjemno družabno ptico, ki v naravi živi v ogromnih jatah, zato jim ljudje stežka nadomestimo naravne socialne vezi. Nekateri želijo z nakupom zgolj ene skobčevke doseči večjo navezanost na človeka, vendar je tovrstna načrtna osamitev lahko račun brez krčmarja in kaj hitro lahko lastnik izgubi zanimanje za ptico, saj se ta morda ne naveže nanj, ali pa se šele čez čas zave, da se mala, krhka skobčevka ne more primerjati z drugimi vrstami hišnih ljubljenčkov oziroma zahteva drugačen pristop, in tako se prične pusto, osamljeno življenje skobčevke, ki prične spominjati na zaporniškega. V zadnjih letih se na primer tudi odsvetuje uporaba ogledalc za nadomeščanje druge ptice. Skobčevke namreč med dvorjenjem izbljuvajo hrano drugi skobčevki in če so v kletki same, se navežejo na odsev v ogledalcu ter začno bljuvati hrano ogledalu, ki se ne odziva, zato pogoltnejo seme nazaj, kar lahko povzroči težave z vnetjem golše ter bruhanjem. Ogledala naj bodo zgolj pripomoček pri igri, za ptico pa je torej veliko ugodnejše, če ji zagotovimo družbo še vsaj ene ali več skobčevk, če imamo možnost za to, saj bo tako manj osamljena tudi v času naše odsotnosti.

Tako kot ljudje, tudi papige potrebujejo družbo

(Foto: Pixabay/BBPhotodesign)

Najboljše je že v začetni fazi vzeti dve ali več skobčevk v isto kletko, če že predhodno vemo, da je možno njihovo sobivanje, če pa uvajamo dodatno skobčevko k edini skobčevki, je treba to storiti postopoma. Nekatere skobčevke se bodo hitro sporazumele, druge pa bodo potrebovale več časa, zato je dobro imeti dodatno kletko (več o dodatni kletki pri poglavju 2.4.) in opazovati dogajanje.

Par skobčevk oziroma samca in samice, ki je bil oblikovan naključno, se ne bo razmnoževal, če nima ustreznih pogojev ali ni kompatibilen, kar je dobro vedeti, če ne želimo povečanja števila osebkov. Nekaj pozornosti moramo nameniti tudi dinamiki v kletki, saj nekatere ptice morda šele po nekem obdobju ne bodo več naklonjene drugi ptici, bodisi zaradi premajhne kletke ali na primer kombinacije dveh samic in enega samca, ko lahko pride do rivalstva in v najslabšem primeru do napada z negativnimi posledicami, a večina lastnikov poroča o pozitivnih primerih. Samice ali dominantne ptice so lahko agresivnejše, še posebej pri hranjenju, zato je rešitev lahko večje število posodic s hrano, najboljši recept pa je veliko opazovanja in poskus optimalne razporeditve posodic in gred v kletki.

2.4. Ustrezno okolje za skobčevko – prostor in oprema:

Skobčevke pred nakupom bivajo pri rejcih v večjih kletkah oziroma voljerah, kjer imajo možnost preletavanja, in nato v trgovinah za male živali v manjših kletkah, kjer se ponavadi lahko le minimalno razgibavajo, po prihodu v naš dom pa se njihovo okolje ponovno spremeni. Omogočiti jim moramo dnevno razgibavanje v prostoru, ki je svetel, topel in brez prepiha, oziroma prostor, v katerem se največ nahajamo, predvsem pa bodimo izjemno pozorni na čas, ko imamo odprta okna oziroma zračimo prostore! Ptice morajo biti tedaj vselej zaprte v kletko, saj sicer lahko sledijo zraku in najdejo tudi manjše odprtine za pobeg, zato kaj hitro utegnemo izgubiti domačo ljubljenko, ki v naravi ne bo dolgo preživela, če je pravočasno ne najdejo drugi ljudje, saj s svojo barvo perja privablja mestne plenilce, kot so vrane in nekatere ujede. Težko bo našla tudi hrano in vodo ali toplo zavetje v hladnem obdobju, zato je potrebno dobro uskladiti čas zračenja prostorov in izpustov iz kletke. Ena izmed preventivnih rešitev skupaj z zavesami je lahko uporaba mreže proti insektom, ki se jo napne čez okno, a je tudi v tem primeru ves čas priporočljiv nadzor gibanja ptice, ki ima odprto kletko. Če nam je ptica ušla, nemudoma obvestimo lokalni radio ter izobesimo plakate, postavimo njeno kletko na balkon in posujmo zrnje v bližnjo okolico. Klic druge skobčevke lahko privabi pobeglo skobčevko, zato postavimo zaprto kletko s preostalo skobčevko ven za nekaj časa ali pa poskusimo s posnetkom oglašanja skobčevke.

V poletnem času lahko kletko postavimo na balkon, vendar zagotovimo možnost umika v senco (in zavetje pred prepihom), saj premočno sonce lahko škoduje skobčevki. Sicer pa naše skobčevke za razliko od tistih v zunanjih voljerah le redko prejmejo dovolj sončne svetlobe, ki je potrebna za sintetiziranje vitamina D3, čigar pomanjkanje povzroča težave pri tvorbi jajc in druge nepravilnosti. Ker naši vremenski pogoji ne omogočajo vsakodnevne vsaj polurne izpostavitve ne premočnemu soncu, v ujetništvu vzgojene skobčevke pa tudi niso več vajene daljše izpostavljenosti soncu, je ena izmed rešitev lahko tudi širokospektrna luč.

Lastnosti dobre kletke:

►čim večje velikosti, po možnosti taka, da skobčevke lahko v njej tudi vzletajo ali delajo prelete med gredami, ter s horizontalno razporejenimi žicami, da lahko plezajo po kletki;
►iz nerjavečega jekla – zarjavele kletke z odstopajočo barvo niso primerne;
►pravokotna in ne okroglih, kupolastih oblik, saj se skobčevke v njih ne počutijo dovolj varne;
►počiščena najmanj vsakih nekaj dni oziroma parkrat tedensko zamenjamo oblogo na dnu kletke in z mokro krpo obrišemo umazane predele, najmanj enkrat mesečno pa celotno kletko operemo pod tušem z neagresivnimi, ekološkimi čistili. Obložimo jo s časopisnim papirjem ali papirnatimi brisačami. Posodice za hrano in vodo očistimo vsak dan (še posebej v posodicah za vodo se dokaj hitro nabirajo obloge s škodljivimi bakterijami), igrače in grede pa po potrebi oziroma ravno tako vsaj enkrat mesečno, za kar lahko uporabljamo posebno krtačko ali jih operemo v pomivalnem stroju, da uničimo bakterije;
►z različnimi oblikami gred – najboljše so veje dreves oziroma razgibane grede različnih širin, ki bodo pospeševale prekrvavitev nožic ter brušenje nohtov, izogibati pa se je treba izključni uporabi plastičnih gred, ki na daljši rok lahko povzročijo žulje, ali gredam, ki so obložene s peskom. Skobčevke so rade na najvišji gredi, zato naj bo le-ta najboljša in najbolj razgibana;
►nekaj trdih površin za brušenje kljuna, npr. sipina kost, ki zagotavlja tudi kalcij, ali vrbove veje – skobčevke, še posebej samice, grizejo različne površine, ker v naravi tako napravijo ali oblikujejo gnezda v drevesnih duplinah;
►vsaka skobčevka naj ima svojo posodico za hrano, ki naj bo zaščitena pred iztrebki;
►z več vrstami igrač – ogledalca, vrvi, lestve, kroglice, zvončki itd. nekatere papige se navežejo na določene igrače in če ugotovimo, katere so jim najljubše, lahko uporabimo to tudi pri dresuri in pridobivanju zaupanja.

Pri roki pa je dobro imeti tudi dodatno kletko, ki lahko služi:

►začasnemu bivališču, kadar čistimo glavno kletko;
►kadar želimo osamiti ali peljati eno izmed bolnih ptic k veterinarju;
►ali za namene karantene, ki jo priporočajo nekateri pred naknadno vključitvijo nove ptice k drugi ptici oziroma pticam, da ne pride do prenosa morebitnih bolezni.

Papige se najboljše počutijo v razgibanem okolju

(Foto: Pixabay/Garak01)

Nekateri ponoči pokrivajo kletko z odejo ali rjuho, da tako zagotovijo papigi temo in preprečijo prestrašenost zaradi različnih zunanjih dejavnikov, a če so skobčevke že v temnem in mirnem prostoru brez motečih elementov in nismo opazili posebnosti, potem morda tak ukrep ni potreben.

Skobčevke se v naših domovih lahko poškodujejo ali poginejo zaradi strupenih sobnih rastlin, ogorkov v pepelnikih, kuhinjskih hlapov, teflona, gorečih sveč, globokih vaz, napolnjenih z vodo, prižganih kuhalnih plošč ali trkov v ogledala in okna, zato odstranimo vse potencialne nevarnosti iz bivalnega okolja ptic. Tako kot kletko tudi pohištvo čistimo z ekološkimi čistili.

Skobčevke povečini obožujejo kopanje. Kupimo lahko posebne posodice ali kako večjo ovalno nižjo posodo, v kateri se lahko kopa več skobčevk, in natočimo mlačno ali rahlo toplo vodo do približno 2 cm višine posode. Dodamo nekaj listov oprane solate, s katerimi se skobčevke igrajo, si pomagajo zmočiti zgornje dele peres in jih obenem grizljajo, kar je dobro zaradi vnosa hranilnih snovi. Postavimo posodo na vrh kletke ali v bližino in opazujmo dogajanje. Zaupljive skobčevke pridejo na kopel tudi na roko in direktno pod vodni curek. Če je posoda premajhna, bodo nekatere ptice morda odganjale druge ptice, zato poskrbimo, da bodo lahko vse uživale v kopeli, ter vedno pazimo, da voda ni pregloboka ali prevroča.

Video skobčevk pri kopeli: http://www.youtube.com/watch?v=vlR5fRT03G8

Skobčevka po kopeli

(Foto: Tina Lazar)

2.5. Stroški, ki jih prinaša lastništvo skobčevk:

Skobčevka ima sloves ptice, ki ne stane veliko, in na prvi pogled finančno res ni zahtevna: sam nakup skobčevke stane med 10 in 20 €, kletka do 50 € ali več in semenske mešanice/pesek/sipina kost/priboljški/igrače/dodatna oprema/sadje/zelenjava med 1-10 €. Odgovorni lastnik pa sem prišteje še veterinarske stroške, ki se lahko gibljejo med 10 – 50 € zgolj za enkratne preglede oziroma posege in morda bo potrebovala bolna ali poškodovana skobčevka tudi več posegov. Skobčevke peljemo k veterinarju na toaleto predolgega kljuna in krempljev, pregled iztrebkov in razna testiranja, cepljenja, zdravljenje in nenazadnje tudi na humano uspavanje, če je bolezen neozdravljiva, starejše skobčevke pa je dobro peljati tudi na letni pregled. Bivanje v hotelu za male živali v času našega dopusta stane za skobčevko približno 5 € na dan.

2.6. Ravnanje v primeru oddaje skobčevk drugemu lastniku:

V primeru ugotovitve, da nimamo časa za skobčevko ali da imamo alergijo na perje, ji moramo najti nov ustrezen dom, seveda najprej pod pogojem, da je ptica zdrava. Vprašajmo znance in prijatelje, ki znajo z živalmi, če bi jo želeli imeti, ali se obrnimo na društva za zaščito živali za nasvet ter zavetišča, v katerih ni v veljavi evtanazija, če žival ni oddana v določenem roku. Med zadnjimi možnostmi so tudi oglasi na raznih spletnih straneh, v oglasnikih ali na javnih oglasnih deskah, a pozor: kjerkoli si uporabniki izmenjujejo brezplačne predmete in živa bitja, dogajanje lahko opazujejo tudi razni preprodajalci, zbiratelji živali ali uporabniki, ki morda želijo imeti neko žival za poskuse, kot hrano drugim živalim ali za druge zamolčane namene, zato se v velikem loku izogibajmo oddajanju skobčevke na tak način. Če smo v dogovoru z nekom, s katerim smo stopili v kontakt na tovrsten način, se morda predhodno srečamo z osebo, si ogledamo bodoče novo domovanje ptice in poskušamo preko različnih vprašanj izvedeti čim več o motivih za posvojitev, predhodnih izkušnjah ter nameravanem načinu oskrbe. Zanašajmo se na šesti čut in če nam občutek pravi, da žival ne bo prišla v prave roke, odstopimo od nadaljnih dogovorov, v primeru zadovoljive komunikacije pa morda sestavimo posvojitveno pogodbo ali zahtevajmo neko manjšo vsoto, saj to lahko dokazuje resnost posvojitelja. Ko smo ptico oddali v posvojitev, večkrat tudi preverimo napredek in prilagoditev v novem domu.

2.7. Čas odsotnosti in dopustov:

Papige nikoli ne puščajmo same, če se odpravljamo na dopust, temveč se dogovorimo s sorodniki ali prijatelji, ki znajo ravnati s papigami, da vzamejo ptico na svoj dom ali pa poiščimo hotel za male živali, ki sprejema tudi ptice. V primeru, da imamo dve papigi ali več, je situacija nekoliko lažja, saj v tem primeru ne pride do osamljenosti in se morda lahko le z nekom dogovorimo, da pride dnevno preveriti in oskrbeti živali na naš dom.

2.8. Socializacija in vedenje skobčevk:

Kot že omenjeno, želijo kupci vse pogosteje imeti ročno hranjene in čim bolj prilagojene papige, vendar z malo potrpežljivosti lahko dosežemo lepe rezultate tudi sami. Predvsem mora iti ozaveščanje v smeri prepoznavanja skobčevke kot drobne živali, ki velikokrat ne želi človeškega dotika ali pa je za to potrebne več potrpežljivosti, če tega ni vajena od malega, kar tudi žal neupravičeno botruje hitri izgubi zanimanja zanjo.

V skobčevke ne silimo z rokami in ne delajmo sunkovitih gibov ter ne dajajmo v kletko predmetov, ki se jih bojijo. Boječe skobčevke potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo novosti, zato uvajajmo stvari postopoma. Papiga oponaša vedenje druge papige, zato pri pridobivanju zaupanja posvetimo več pozornosti najbolj zaupljivi ptici in druge ji bodo sledile, uporabimo pa tudi njihovo najljubšo hrano ali igračo, če jih na primer želimo naučiti, da priletijo na roko. Z nežnim glasom in mirnim prigovarjanjem nam bodo hitreje prisluhnile ter postajale bolj sproščene.

Pridobivanje zaupanja skobčevk je lahko dolgotrajen proces

(Foto: Pixabay/2968288)

Krajšanje peruti je včasih argumentirano kot koristno zaradi zmanjšanja možnosti pobega ali neželenih poškodb, a gre po drugi strani za precej nehumano prakso, za katero stojijo tudi bolj sebični razlogi, kot je na primer hitrejša podreditev ptice. Če odvzamemo ali omejujemo papigi možnost letenja, se lahko poškoduje na druge nepredvidene načine, zato je najboljše zagotoviti ustrezno okolje in ji pustiti svobodo letanja.

Kako ujeti ptico?

Ko moramo peljati ptico k veterinarju ali kam drugam in se nahaja zunaj kletke, moramo ulov izpeljati čim manj stresno. Najlažje opravimo zadevo, če smo ptico do tega trenutka že uspeli prepričati, da roke pomenijo tudi prijetne stvari. Če je ptica na kletki, na hitro približajmo obe dlani nad ptico, kot bi jo želeli pokriti, in jo poskušajmo nežno prijeti s spodnjo dlanjo tako, da je glava nad sklenjenimi prsti, ali pa zgolj z eno dlanjo nad ptico sledimo njenemu gibanju in jo po nekaj trenutkih skušamo prijeti na enak način. Zelo pazimo, da ni stisk premočan in da dlan objema predvsem telesce.

Telesna govorica skobčevk:

Vedenje skobčevke v jati je usmerjeno v to, kar počno ostale ptice, zato potekajo njihove aktivnosti istočasno, te izkušnje pa ne more dobiti, če je sama v kletki. Njihova telesna govorica nam pove naslednje:

● zadovoljna/prestrašena skobčevka: zadovoljna skobčevka našopiri peresa, čeblja ali melje s kljunom, prestrašena pa pokrči peresa k telesu in razpre oči na široko;
● skobčevki je prevroče, kadar pokrči peresa in krila pomakne od telesa;
● dvorjenje: skobčevka našopiri peresa na čelu, zoži zenice in ob petju glavo premika navzdol in navzgor;
● čiščenje perja: iz žleze pri repu skobčevka vzame nekaj olja in nato prečeše vsa peresa, čiščenje naglavnih peres pa opravijo ptice medsebojno in tudi sicer v jati to opravljajo istočasno;
● petje: skobčevke se s petjem zabavajo, igrajo in vzpostavljajo stik z drugimi skobčevkami, pesmi sestavijo iz cvrčanja, žvižgov, raznih krikov ter krakov in drugih zvokov, ki jih slišijo v našem domu, mlade ptice pa se lahko naučijo petja od starejših ptic;
● pretegovanje: skobčevka najprej na eno, nato na drugo stran pretegne krilo in nožico po krajšem obdobju neaktivnosti;
● mletje s kljunom pred spanjem: skobčevka je zadovoljna.

Vedenje skobčevke nam veliko pove tudi o njenem psihološkem stanju. Vesela in zdrava skobčevka bo zelo aktivna, igriva in komunikativna, z našopirjenemi peresci na glavi ter živahnimi očmi, medtem ko bo skobčevka, ki je osamljena oziroma brez družbe in zaprta v kletko brez možnosti fizične aktivnosti, z malo igračami ter akustičnimi elementi (zvoki drugih ptic, ljudi, radia itd.), ali pa se nahaja v temnem, pustem prostoru, ostala tiha, mirna in apatična z odsotnim pogledom. Treba je ločiti tudi čas menjave perja, ko so skobčevke manj aktivne, saj potrebujejo veliko energije pri rasti novih peres in zato več počivajo. Zlasti starejše skobčevke utegnejo biti v tem obdobju manj razpoložene, zato jim lahko pomagamo z dodatnimi vitamini. Pri tem nikoli ne izgubijo toliko perja, da bi videli njihovo kožo. Na drugi strani pa si zafrustrirane skobčevke lahko pričnejo puliti perje do golega. Zanimati nas mora torej tako fizično kot mentalno stanje ptice, zato je treba vedeti, da pretirana mirnost ptice ali (samo)destruktivno vedenje ni njeno naravno obnašanje in ji moramo nujno izboljšati okolje oziroma počutje.

Skobčevka, s katero se veliko ukvarjamo, se odziva na ime in prepozna nekatere naše besede in namige (najpogostejša slovenska imena za skobčevke so Koki/Koka in Piko/Piki/Pika, dandanes pa je pri tem zaznati tudi nekaj več pestrosti in izpeljav iz tujih jezikov). Nedavna raziskava Univerze v Leidnu je na primer pokazala, da skobčevke razumejo tudi preprosta slovnična pravila na ravni sedem mesečnega otroka, ker pa se vse življenje učijo novih zvočnih struktur, kar je v ogromnih jatah, v katerih živijo v naravi, ključnega pomena zaradi prepoznavanja drugih ptic v skupini, nam morajo biti tovrstne impresivne lastnosti skobčevk v spodbudo, da jim zagotovimo karseda kakovostno življenje.

3. PREHRANA SKOBČEVK

Udomačene skobčevke so lahko zelo izbirčni jedci zaradi nepravilnega uvajanja v prehrano pri nekaterih rejcih, zato moramo veliko pozornosti nameniti njihovi pravilni prehrani. Mešanice semen, ki so na voljo v trgovinah, največkrat izberemo za njihovo osnovno prehrano, vendar pa ima izključno taka hrana na dolgi rok lahko škodljive učinke, saj predstavlja za ptice le maščobe. Poglavitni pomen v prehrani papig imata zelenjava in sadje, ponekod pa lastniki k zrnju dodajajo tudi posebne brikete (ali celo povsem izključijo semensko prehrano, kar pa je že stvar bolj strokovnih debat), toda izbira pravih briketov je ravno tako zahtevna naloga, saj ne smejo vsebovati umetnih barvil, sladkorja ali konzervansov.

Mešanice semen za skobčevke vsebujejo ponavadi približno do 50 % rumenega prosa, do 25 % svetlega semena, do 15 % rdečega prosa, v manjših razmerjih pa še japonsko proso, senegalsko proso, ploščato proso, črno seme in druga semena ter razne dodatke, kot so biskviti, vitamini, posušene rastline in podobno. Paziti moramo, da je seme čim bolj sveže, saj dlje skladiščeno seme izgublja dragocene snovi, poleg tega pa se na njem lahko začno tvoriti toksini, ki jih izjemno težko zaznamo. Idealna pogoja za tvorbo toksinov sta temperatura med 24 in 35° C ter 17 % vlažnost, saj se lahko razvijejo že v 24 urah in preživijo tudi temperature vrelišča. Skobčevka, ki zaužije taka semena, morda ne bo kazala nikakršnih posebnih znakov, lahko pa toksini prispevajo k poškodbi jeter ali k smrti pri mladičih, zato nikoli ne uporabimo mešanice, ki ima vonj po plesni ali v katero so se namnožile žuželke, in jo obvezno hranimo na suhem in hladnem prostoru.

Vsak dan odstranimo iz posodice luščine semen in nasujmo novo plast, ravno tako pa mora biti sveža voda zagotovljena vsak dan. Najmanj enkrat dnevno očistimo napajalnik ali posodico za vodo, saj se obloge nabirajo zelo hitro, vsakih nekaj mesecev pa je priporočljivo kupiti nove posodice. Voda naj ne bo mrzla, temveč na sobni temperaturi oziroma mlačna.

Pesek z minerali in ogljem je zelo pomemben za prebavo, zato ga morajo prav tako imeti vsakodnevno na voljo. Nekateri lastniki ga posujejo po tleh kletke, vendar včasih skobčevka ni vajena odhajati na dno kletke, poleg tega pa se na dnu hitro pomeša z iztrebki, zato ji ga lahko nasujemo tudi v posebno skodelico. Paziti moramo, da se ne zmoči, saj se v mokrem pesku, ki vsebuje školjčne lupine mehkužcev, lahko razmnožijo strupene bakterije, ki povzročajo vnetje prebavil in druge težave.

Sipina kost zagotavlja kalcij, vendar moramo kupiti očiščeno ter nepoškodovano kost.

Papigam lahko v trgovini za živali občasno kupimo tudi posebne strjene mešanice gline z dodatkom mulja, peska, oglja in drugih sestavin. Glina namreč vsebuje minerale, kot je kalcij, poleg tega pa učinkuje razstrupljevalno in ugodno na prebavo ptice (v naravi jo ptice uživajo zaradi tovrstnih potreb, navada pa je poznana pod imenom geofagija).

Prehrana papig naj vsebuje veliko zelenjave

(Foto: Pixbay/ExplorerBob)

Zelenjava in sadje naj imata prednost pred semensko prehrano, pri sadju pa moramo upoštevati, da vsebuje veliko sladkorjev in lahko povzroča diarejo, zato ga ponudimo v manjših količinah. Vsa hrana naj bo sveža, pridelana brez strupenih snovi (najboljše organsko pridelana) in očiščena ter oprana. Skobčevkam ponudimo koščke sadja in zelenjave tako, da jih pripnemo ali zataknemo s posebnimi ščipalkami ali ponudimo na posebnem podstavku. Lahko naredimo tudi sadno-zelenjavne solate ali pa več koščkov sadja/zelenjave povežemo v “igračo”, saj se skobčevke tudi rade igrajo s hrano oziroma sproščajo svoj instinkt za iskanje hrane, s čimer zagotovimo celovit obrok in hkrati damo ptici možnost izbire ter omogočamo mentalno zaposlitev. Po nekaj urah moramo ostanke hrane odstraniti. Hrana, ki jo uživamo ljudje, velikokrat ni primerna za papige, zato ni priporočljivo ustreči ptici, kadar nas prosi za kos kruha ali kake kuhane soljene jedi oziroma pekovskega izdelka. Če pa želimo uživati v jedi skupaj s papigo, lahko pripravimo posebne zdrave jedi, ki jih postrežemo v ločeni posodi. V spodnjem seznamu je navedena nekatera dovoljena in prepovedana ter odsvetovana hrana, v nadaljevanju pa nekaj primerov receptov:

Zelenjava: brokoli, cvetača, korenje, kumare, paradižnik, peteršilj (listi), radič, redkev, regrat, solata, špinača, vodna kreša, zelena

Sadje: ananas, banane, borovnice, breskve, češnje, grozdje, hruške, jabolka, jagode, kivi, lubenica, mango, maline, marelice, pomaranče, slive

Ostalo: evkaliptusovo listje, pesek z minerali in ogljem, sipina kost, travnate rastline, zelišča

Ostala dovoljena hrana (ponudimo občasno ali kot priboljšek): bar v klasju, kuhano jajce, kuhan krompir (nesoljen), kuhan rjavi riž (nesoljen), skuta

Prepovedana in odsvetovana hrana: alkohol, arašidi, avokado, cvrtje, čokolada, gobe, kava, konzervirana hrana, krompirjevo, fižolovo in paradižnikovo listje, melancana, mlečni izdelki, rabarbara, sadne koščice (jabolk, marelic, hrušk, breskev in sliv), sladkor, sol, šparglji

Avokada ne smemo postreči zaradi visoke vsebnosti maščob!

Papigam lahko naberemo različne travnate rastline, a na območjih, kjer ni cest, obdelanih površin ter pasjih iztrebkov! Vse divje rastline predhodno operemo, med dovoljene pa spadajo: pasja trava, ječmenasta stoklasa, navadna latovka, trpežna ljuljka, travniški lisičji rep, ozkolistni in veliki trpotec, navadna kislica, plazeča detelja, njivska detelja, volnata medena trava, navadni plešec, koper, cikorija, regrat, divja mačeha, ptičja grašica, navadna zvezdica (kurja črevca), navadno ločje, ognjič.

Zelišča dodajamo v manjših količinah: bazilika, pehtran, luštrek, rožmarin, koriander itd.

Razna zelišča so dobra tudi za papige

(Foto: Pixabay/maxmann)

Skobčevke v naravi grizljajo evkaliptusovo listje, eterična olja v njem delujejo antiseptično in spodbujajo odpornost skobčevk, v ujetništvu pa jim ga lahko le redko ponudimo. Ponekod v mediteranskih krajih je moč nabrati veje evkaliptusa, zato poiščimo kakšno drevo ter naberimo nekaj vej z listi vred.

Nekateri lastniki dodajajo svojim pticam tudi kaljena semena, medtem ko jih drugi odsvetujejo, saj se hitro pokvarijo in splesnijo, kar ogroža zdravje ptic. Kaljenje mora biti izpeljano v strogih higienskih pogojih, semena pa hitro porabljena.

Vitaminskih dodatkov skobčevke ne potrebujejo, če skrbimo za njihovo uravnoteženo prehrano, občasno jih lahko dobijo v času menjave perja ali v primeru izčrpanosti in bolezni, vendar je potrebno upoštevati, da pri nekaterih boleznih ne koristijo oziroma celo škodujejo, če vsebujejo sladkor!

Ptici ponudimo več vrst hrane dnevno

(Foto: Pixabay/AnnaER)

Primeri receptov:

Recepte lahko preizkušamo sami z uporabo nekaj domišljije ter ugotavljamo, katero hrano naše skobčevke najbolj obožujejo. S sestavljanjem različnih jedi lahko papigo, ki odklanja zelenjavo ali sadje, pripravimo, da poizkusi različne vrste hrane. Nesoljenemu kuhanemu rižu ali kuhanemu neoluščenemu prosu lahko dodajamo nastrgano zelenjavo in sadje, trdo kuhano jajce, zdrobljeno sipino kost in jajčno lupino, suho sadje in podobno. Količino lahko prilagajamo sami glede na število skobčevk:

Recept 1:
1 jabolko
nekaj koščkov banane
nekaj jagod
1 kivi
1 hruška
1 pomaranča
nekaj razkoščičenih grozdnih jagod

Jabolko nastrgamo, jagode, kivi, hruško, pomarančo in grozdje pa narežemo na kocke. Vse sestavine zmešamo in ponudimo.

Recept 2:
3 koščki zelene
4 listi solate
2 češnjeva paradižnika

Zelenjavo narežemo, nasekljamo ali nastrgamo, dodamo malo paradižnika ter zmešamo sestavine.

Recept 3:
svež brokoli ali cvetača
trdo kuhano jajce
korenje

Nastrgamo brokoli, korenje in trdo kuhano jajce, po 3 urah odstranimo posodico.

4. ZDRAVJE

Kot navedeno že v poglavju o ustreznem okolju za skobčevke, lahko preži nanje v naših domovih mnogo nevarnosti. Odsvetovano je hranjenje iz ust in poljubljanje papig oziroma stik z ustno votlino, saj ljudje oziroma sesalci prenašamo v slini gramnegativne bakterije, ki jih ptice nimajo – v majhnih količinah ne predstavljajo velike težave, vendar na dolgi rok tak stik lahko vpliva na zdravje ptice. Ravno tako ne prepuščajmo skrbi za skobčevko majhnemu otroku, ki lahko hitro poškoduje ptico, zato naj bo vselej pod nadzorom odraslih, podobno pa je lahko usodna za skobčevko tudi prisotnost drugih živali, še posebej mesojedih, zato se je treba v velikem loku izogibati hkratnemu skrbništvu vrst, ki bi bile v naravi v vlogi lovca in plena. Nikakor ne poskušajmo združiti tudi različnih vrst ptic v isti kletki, saj nekatere vrste lahko poškodujejo ali celo pokončajo drugo vrsto (npr. agapornisi, ki so podobne velikosti). Poškodovana ptica potrebuje čim prejšnji pregled pri veterinarju!

Svojo bolezen skobčevke, podobno kot druge ptice, skrivajo, vse dokler ni bolezen že v akutni ali kronični fazi, saj se tako v naravi zaščitijo pred napadalci, a lastnik ravno zaradi te lastnosti včasih težko pravočasno ukrepa in prepreči predčasno smrt. Eden najboljših pokazateljev zdravstvenih težav ptice, preden bolezen preide v kronično fazo, so spremembe v iztrebkih, zato je priporočljivo, da jih vsak dan opazujemo, velja pa se držati tudi pravila, da je boljša preventiva kot kurativa, kar zagotovimo z dobro higieno in prehrano.

4.1. Znaki bolne skobčevke

Bolno skobčevko prepoznamo po nekaterih naštetih znakih, ki trajajo dlje časa:

● perju, ki ni razporejeno v pravilni temveč v nazobčani silhueti, oziroma po nenavadni drži, nesijočem perju, prenehanju čiščenja perja;
● počivanju na obeh nožicah (zdrava skobčevka praviloma počiva na eni nogi) z zasukano glavo;
● iztrebkih, ki so bodisi vodeni, enakomerno obarvani, zelenkasti, vsebujejo neprebavljeno zrnje ali mehurčke in podobno (iztrebek sestavlja temen izloček in urin, ki je bele barve, zato bodimo pozorni na kakršnekoli spremembe, ki se pojavljajo skozi daljše obdobje);
● bruhanju in izcedkih;
● spremembah barve ter strukture voščenice in videza kljuna (hitra rast, predolg kljun, luščenje kljuna itd.);
● izgubljanju ravnotežja na gredi;
● polzaprtih očescih ali mandljasti obliki očesc;
● nezainteresiranosti za dogajanje, apatičnosti, neživahnosti in drugem.

Bolno ptico zaradi preprečitve prenosa okužb kot tudi nemotenega prestajanja bolezni osamimo od drugih ptic (ostale ptice lahko napadajo in izločijo bolno ptico, saj v naravi pomeni to nevarnost plenilcev tudi zanje, ni pa tako vedenje nujno, še posebej v primeru udomačenih skobčevk, ki npr. živita le v paru). Za osamitev bomo potrebovali dodatno kletko, ki jo po potrebi priredimo, na primer v primeru izgubljanja ravnotežja pripravimo iz kartona ravno dno in ga obložimo z mehko oblogo ali pa ptico damo v bližino namizne luči, ki greje. Za bolno skobčevko moramo najti veterinarja, ki je specializiran za ptice, saj katerikoli veterinar ni ustrezen poznavalec tega področja. V Sloveniji je po podatkih s spletnih strani tovrstnih veterinarjev zaenkrat le peščica, zato je dostopnost do zdravljenja v bolj oddaljenih krajih otežena, a počasi se razvija tudi to področje, zato se morda nahaja tovrstni veterinar že v bližnji kliniki in velja najprej povprašati po njem, ali pa poiščimo veterinarja za ptice v sosednji državi.

Do neke mere se lahko lotevamo preprečevanja bolezni skobčevk tudi z domačimi pripravki, a ta nikakor ne smejo nadomestiti pregledov pri veterinarju, ki postavi pravo diagnozo, ter zdravljenja s konvencionalnimi zdravili! Nepoučenost glede vzrokov bolezni in pravega doziranja lahko privede do smrti pa tudi prenosa okužbe na človeka (prenosljiva je klamidija ali psitakoza), zato velika previdnost ne bo odveč in se tudi v primeru zdravljenja z domačimi pripravki raje posvetujmo z veterinarjem. Zdravljenja z antibiotiki, ki nam jih predpiše veterinar, nikoli predčasno ne prekinjajmo, saj ob naslednjih poskusih lahko močnejše bakterije preživijo ter postanejo odpornejše.

4.2. Pogoste bolezni skobčevk

Megabakterioza

Zadnja leta je vse pogostejša bolezen megabakterioza, ki je praktično neozdravljiva in pri kateri papiga kljub velikim vnosom hrane izhira do smrti. Eden izmed glavnih znakov je bruhanje neprebavljenega zrnja skupaj z gosto sluzjo ter izgubljanje teže, a bruhanje lahko pomeni tudi druge bolezni, zato moramo ptico peljati k veterinarju na testiranje iztrebkov, na katerih je dobro vidna megabakterija. Kljub imenu, raziskave nakazujejo, da ne gre za bakterije, temveč glivice, ki imitirajo bakterije. Papiga lahko pride k nam že okužena in dolgo ne kaže znakov (morda tudi nikoli) in celo rejci se pogosto ne zavedajo okuženosti jate. Izjemnega pomena je preprečevanje in omejevanje bolezni, saj je v fazi, ko papiga že bruha velike količine zrnja, praktično že prepozno: papigam ne dajajmo človeške procesirane hrane, kot so kruh, testenine, sladkani izdelki ipd., ne hranimo jih iz ust. Voda, posode in kletka naj bodo zelo čiste, posode za vodo tudi vsak dan skrtačene, pazimo pa, da ima papiga take pogoje že ob nakupu pri rejcu. Nekateri rejci in lastniki poročajo o pozitivnih izkušnjah pri omejevanju množenja bakterij in glivic s timijanovim čajem (čaj narejen po navodilih na embalaži in razredčen z dodatno vodo v razmerju 50:50) in jabolčnim kisom (razmerje 100:4 – 100 ml vode:4 ml kisa), saj megabakterija znižuje kislino v prebavnem traktu, ki jo tako povečamo in olajšamo ptici hranjenje. Megabakterija je odporna na antibiotike, nekaj uspeha pa kaže antimikotik amfotericin B v oralni obliki, zato povprašajmo za nasvet veterinarja, a kot navedeno, je prognoza v zadnjih stadijih bolezni slaba.

Pršice

Skrbniki morajo biti pozorni na pojav pršic, ki se prenašajo z ene na drugo ptico, obvezno pa morajo tretirati vse okužene ptice kot tudi njihovo celotno bivalno okolje, saj v skrajnih primerih oziroma ob neukrepanju pride lahko do smrti ptice. Obstaja več vrst pršic, ki napadajo različne dele telesa, rdeče pršice so dejavne le ponoči, nekatere so vidne s prostim očesom, druge pa so mikroskopsko majhne. Splošni znaki okužbe s pršicami so nemirnost, pretirano čiščenje perja, iritacije na koži, poškodovano in neurejeno perje ali izguba perja, oslabelost, anemija. Na pršice, ki se naselijo v pljučne mešičke, nakazujejo težave z dihanjem, nenavadno gibanje repa, dihanje skozi kljun. Nekatere pršice povzročajo z ugrizi hudo srbenje in ptica se zaradi tega lahko pogrize do krvi, še posebej je opazno grizenje stopal, ki lahko postane tako močno, da pride preko ran do drugih okužb ali nekrotiziranega tkiva. Pršice, ki napadajo kljun ali noge, povzročijo ptici boleče luske in anomalije kljuna ter stopal, ki se lahko okužijo ali privedejo celo do artritisa. V vseh primerih se obvezno posvetujmo s strokovnjakom in peljimo ptico na čimprejšnje zdravljenje, največ pa lahko ukrepamo preventivno s pravilno higieno in prehrano.

Klamidioza ali psitakoza

Pri okužbi s klamidijo so znaki lahko izguba apetita in teže, vodeni zelenkasti iztrebki, izcedek iz nosu in oči, apatičnost. Veterinarji lahko potrdijo bolezen s pregledom krvi. Nekatere ptice ne kažejo specifičnih znakov in lahko zbolijo po stresnem dogodku. Klamidija je prenosljiva na človeka in druge ptice, zato je treba pri zdravljenju ptice paziti na pravilno čiščenje iztrebkov in osamitev bolnega osebka od drugih ptic. Posebej izpostavljeni so mladiči, na katere lahko klamidijo prenesejo starši, zato je priporočljivo kupovanje ptic pri preverjenih rejcih, ki po potrebi redno testirajo papige.

Tumorji

Skobčevke so ob nepravilni prehrani in premalo aktivnemu življenju izpostavljene nastanku različnih tumorjev, ki jim lahko precej skrajšajo življenje. Pri prekomerni teži, hipotirozi ali genetskih težavah se lahko razvijejo maščobni tumorji oziroma lipomi/ksantomi. Če vzroke začnemo odpravljati prepozno, ptica podleže bolezni. Ko tumor postane ulceriran ali nekrotizira, kar povzroča ptici velike bolečine, zaradi česar se lahko prične samopoškodovati, to pa prinese okužbe, postane tako stanje življenjsko nevarno. V začetni fazi bolezen rešujemo z dieto z malo maščobami (to je z malo zrnja in več zelenjave/sadja), čim več gibanja skobčevke ter dodatkom joda. V nekaterih primerih veterinarji odstranjujejo tumorje. Tumorji se lahko razvijajo počasi, a jih lastniki pogosto opazijo, ko je že prepozno, zato ponovno velja preventiva. Na strani Beauty of Birds je opisan primer nekirurške odprave ksantomov, ki je trajal več mesecev, s pomočjo antibiotične kreme, masaže, Burowe raztopine in ginsenga: https://www.beautyofbirds.com/xanthoma.html

Protozojske okužbe

Pogosta je okužba s parazitoma Trichomonas in Giardia, in sicer je okužba prisotna že v rejnih kolonijah. Obe okužbi sta lahko asimptomatični ali kažeta blage simptome oziroma lahko več let ne ugotovimo, da je ptica okužena. Trichomonas se naseli v usta, golšo, žrelo ali sapnik ter tudi v pljuča in jetra. Znaki okužbe s Trichomonas so bruhanje in bljuvanje semen (umazano perje okoli kljuna), zelenkasta diareja, izgubljanje teže s povečanim apetitom, pri čemer ptica izbira manjša semena, ki so manj boleča pri prehranjevanju, našopirjenost itd. Prenaša se s stikom med pticami ter okuženo hrano/vodo. Če okužbe ne zdravimo ali če se lotimo zdravljenja, ko je ptica že zelo oslabela ter ima močno načet respiratorni in prebavni trakt, ptica pogine. Bolna ptica mora po posvetu z veterinarjem dobivati visokoenergijske tekoče prehranske dodatke ter gretje pri luči, včasih pa je treba zdraviti tudi druge sekundarne okužbe. Okuženo kletko moramo dnevno brezhibno vzdrževati in razkuževati s pticam nestrupenimi sredstvi. Giardia prebiva v vodi in se naseli v prebavni trakt, iz katerega se izloči z iztrebki, v katerih so vidne spremembe. Giardia lahko moti absorpcijo hranilnih snovi in presnovo maščob, kadar pa ima papiga dlje trajajočo drisko, izgublja težo in se nenehno praska, je nujno treba ukrepati, saj je bolezen lahko hitro smrtna.

Predolgi kremplji in kljun

Prekomerna rast kljuna in krempljev lahko kaže na določene težave ali nepravilno okolje, saj pri zdravi papigi le-ti naravno ostajajo prave dolžine. Bodisi premalo možnosti za grizenje in brušenje ali pa infekcije, presnovne težave (npr. z jetri), pomanjkanje hranilnih snovi ali poškodbe lahko vplivajo na rast kljuna in krempljev. Veterinarji opravljajo toaleto kljuna in krempeljcev, česar se lahko naučimo tudi doma, če smo dovolj vešči, a je potrebno zelo paziti na drobne žilice pod kremplji ter veno pod kljunom. Če zarežemo preveč, lahko začne skobčevka krvaveti. Zelo je treba biti prediven tudi pri prijemu ptice, saj v nekaterih primerih lastniki s pregrobim prijemom lahko zlomijo skobčevki nogo. V vsakem primeru najprej poskusimo ugotoviti, ali je potrebno kaj spremeniti pri prehrani ali v okolju ptice.

Smrt skobčevke – ko ugotovimo, da je bolezen ptice napredovala do te mere, da ni več možnosti ozdravitve, skobčevkin vsakdan pa nima več nobene kvalitete, se dogovorimo z veterinarjem za evtanazijo. Evtanazija poteka hitro in v nekaj sekundah ptica zaspi.

4.3. Skrb za ostarelo skobčevko

Čeprav življenjska doba skobčevke ob dobri oskrbi in genetiki lahko doseže tudi do 15 let in več, veliko skobčevk v ujetništvu dočaka med 5 do 10 let in je v starosti nad 5 let že v dokaj zreli dobi. Starejše skobčevke potrebujejo več pozornosti, saj se upočasnjuje njihova aktivnost in povečujejo možnosti za zdravstvene težave. Menjava perja je za starejšo skobčevko precej bolj zahtevna kot pri mladi skobčevki, zato potrebuje dodatek proteinov, najlajže v obliki trdo kuhanega jajca ali posebnih prehranskih dodatkov z aminokislinami, ter topel prostor s konstantno temperaturo. Ob menjavi perja bo morda potrebovala več počitka in miru in bo delovala bolj utrujeno ter neaktivno. Veterinarja povprašajmo za poseben vitaminsko-mineralni kompleks. Pojavljati se lahko prično tumorji, artritis ter jetrne in ledvične težave. Težave z jetri prepoznamo preko izgube apetita, letargije, depresije, težkega dihanja, napihnjenega trebuščka, slabe kakovosti perja, diareje in neobičajnih iztrebkov. Če je funkcija jeter že močno načeta, se to lahko kaže preko centralnega živčnega sistema s kapjo, izgubo ravnotežja in tresenjem mišic. Povečano pitje vode, oslabljenost, izguba teže ter bolj vodeni iztrebki pa kažejo na ledvične težave. Tudi odpornost se lahko zmanjšuje in ptica je bolj dovzetna za okužbe. Kot že večkrat omenjeno, opazujmo vse spremembe, poučimo se o različnih težavah papig ter se posvetujmo z veterinarji za ptice.

5. ZANIMIVOSTI / RAZNO

● Predavanje priznanega veterinarja za ptice in eksotične živali dr. Anthony Pilnyja o resničnem stanju ptic v ujetništvu in najboljših praksah ravnanja z njimi: https://www.youtube.com/watch?v=O4QA29NQMOs&feature=share

● V Nemčiji obstaja zavetišče za bolne, gibalno omejene in ostarele skobčevke, ki jim nudi prilagojeno okolje: https://www.facebook.com/Huerdenwellies/ oziroma https://huerdenwellies.jimdo.com/

● Nemško združenje ljubiteljev skobčevk: https://www.vwfd.de/

● Obvestila o izgubljenih/pobeglih in najdenih skobčevkah objavite preko naslednjih portalov:

–https://www.izgubljen.si/

–https://www.rtvslo.si/zivalskiotok/izgubljene-najdene-zivali

–https://www.kamnik.info/tag/izgubljene-zivali/

–https://www.facebook.com/Pogresane.Najdene.Zivali/

–https://www.facebook.com/groups/554780194583447/

–https://www.facebook.com/Izgubljene-in-najdene-%C5%BEivali-201803689853907/

–http://www.radiocapris.si/novice/c/Izgubljene_zivali

–http://www.radio-kranj.si/MaleZ/45

–http://radiokrka.si/rubrika/male-zivali

Sestavila: Tina Lazar

VIRI IN KORISTNE POVEZAVE (dostopani 19.04.2019):

A Guide to Worldwide Pet Ownership: https://www.petsecure.com.au/pet-care/a-guide-to-worldwide-pet-ownership/

All You Ever Wanted to Know About Bird Poop: https://petcentral.chewy.com/all-you-ever-wanted-to-know-about-bird-poop/

Anderson, Patricia P., “A Bird in the House: An Anthropological Perspective on Companion Parrots”: https://pdfs.semanticscholar.org/db34/125269fb2e1e19cac4864a1b3f129da22bf8.pdf

AvianWeb: http://www.avianweb.com/budgieinfo.htm

Avian Welfare Coalition: http://www.avianwelfare.org/index.html

Barras, Colin, “Budgies use grammar to find meaning in unfamiliar phrases”: https://www.newscientist.com/article/2094452-budgies-use-grammar-to-find-meaning-in-unfamiliar-phrases/

Bauck, Louise, “Benefits of UVB lighting for companion birds”: https://hari.ca/avian-care/housing-environments/benefits-uvb-lighting-companion-birds/

Beauty of Birds – Bird Diseases: https://www.beautyofbirds.com/diseases.htm

Bird Vet – Trichomoniasis: http://www.birdvet.com.au/exotics%20care/birdcare/Bird%20Facts%202%20Trichomoniasis.htm

Birds Online: http://www.birds-online.de/index_en.html

Brisbane Bird Vet – Psittacosis: http://www.brisbanebirdvet.com.au/Portals/brisbanebirdvet/pdf/BBV_Psittacosis.pdf

Budgerigar – Wikipedia, the free encyclopedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Budgerigar

Budgerigar Longevity: The Challenge: http://www.yonder.myzen.co.uk/longevity/ageingpet.html

Budgie Cages: http://www.budgiecages.net/

Budgie Parakeet Food and Feeding Recommendations: https://puppiesareprozac.com/budgie-parakeet/nutrition-food/

Budgerigar Universe: http://budgerigarunivers.blogspot.com/2015/05/budgie-fruits-and-vegetables-guide.html

Caring for your senior bird: https://www.petcoach.co/article/caring-for-your-senior-bird/

Clay-Cal calcium enriched clay supplement for birds: https://hari.ca/our-products/bird-supplements/clay-cal/clay-cal-calcium-clay-supplement-for-birds/

Clubb, Susan, “10 Most Common Budgie Diseases”: https://www.petplace.com/article/birds/general/10-most-common-budgie-diseases/

Cooking for Parrots: https://www.cookingforparrots.com/

DutchNews.nl – “Amsterdam’s urban parrots ‘must go’, included on ‘worst alien species’ list”: https://www.dutchnews.nl/news/2018/01/amsterdams-urban-parrots-under-fire-included-on-worst-alien-species-list/

Eurogroup for animals – “Analysis of national legislation related to the keeping and sale of exotic pets in Europe”: https://www.eurogroupforanimals.org/wp-content/uploads/Eurogroup-for-Animals-Exotic-Pet-Report-FINAL.pdf

Fernandez, Colin, “Who’s a clever boy then? Budgies can understand simple grammar as well as a 7-month-old child”: https://www.dailymail.co.uk/sciencetech/article-3650878/Who-s-clever-boy-Budgies-understand-simple-grammar-7-month-old-child.html

Hamilton and District Budgerigar Society Inc.: http://www3.sympatico.ca/davehansen/

Hewitt, Alison, “The truth about cats’ and dogs’ environmental impact”: https://newsroom.ucla.edu/releases/the-truth-about-cats-and-dogs-environmental-impact

Kennedy, K.A. in D.D. Draper, “Common Psittacine Behavioral Problems”: https://lib.dr.iastate.edu/cgi/viewcontent.cgi?referer=https://www.google.com/&httpsredir=1&article=3372&context=iowastate_veterinarian

Leary, Caty, “The heartbreaking world of captive exotic birds”: https://www.mnn.com/earth-matters/animals/blogs/the-heartbreaking-world-of-captive-exotic-birds

Malone, Scott, “U.S. parrot rescuers struggle to keep up with unwanted birds”: https://www.reuters.com/article/us-usa-parrots/u-s-parrot-rescuers-struggle-to-keep-up-with-unwanted-birds-idUSBRE9BD05620131214

Parrot Enrichment: http://www.parrotenrichment.com/home.html

ParrotNet European Monitoring Centre for non-native psittacidae species: https://www.kent.ac.uk/parrotnet/map.html

Pet Education – Signs of Disease and Illness in Pet Birds: http://www.peteducation.com/article.cfm?c=22&aid=2606

Ring-necked parakeets in the UK: https://www.rspb.org.uk/our-work/our-positions-and-casework/our-positions/species/invasive-non-native-species/ring-necked-parakeets/

Sakas, Peter S., “Megabacteriosis (Avian Gastric Yeast)”: https://nilesanimalhospital.com/files/2012/05/Megabacteriosis-Avian-Gastric-Yeast.pdf

Saliva – A danger to birds: https://thepetwiki.com/wiki/saliva_-_a_danger_to_birds/

Siebert, Charles, “What does a parrot know about PTSD?”: https://www.nytimes.com/2016/01/31/magazine/what-does-a-parrot-know-about-ptsd.html

Swicegood, Carolyn, “Parrot precautions”: http://www.exoticpetvet.com/parrot-precautions.html

Tailfeathers Network: http://www.tailfeathersnetwork.com/birdinformation/

Vannier, Rassin et al., “Seychelles hunts down the last ‘destructive’ ring-necked parakeets”: http://www.seychellesnewsagency.com/articles/5260/Seychelles+hunts+down+the+last+destructive+ring-necked+parakeets

Veterinary & Aquatic Services Department, Drs. Foster & Smith, “Bird Droppings: The Importance of Daily Observation in Early Identification of Problems”: https://www.petcoach.co/article/bird-droppings-the-importance-of-daily-observation-in-early/

Zveza društev gojiteljev ptic Slovenije: http://zdgpslo.si/